Andreas Krieger je leta 1965 rojen kot Heidi Krieger. S 14 leti prične svojo kariero v vrhunskem športu. Manj kot dve leti kasneje dobi Heidi poleg svojih vitaminskih tablet od trenerja tako imenovana »pomožna« sredstva. Zaupala mu je.

Njena moč se je povečala in njene zmogljivosti so se izboljševale. 1986 osvoji Heidi zlato medaljo na evropskem prvenstvu v atletiki v Stuttgartu v ženski kategoriji suvanja krogle. Krogla je odletela 21,10 metrov daleč.

Pri 26 letih zaključi Heidi svojo kariero kot vrhunska športnica, saj je njeno telo zaradi dopingiranja popolnoma uničeno.

Heidi Krieger se leta 1997 dokončno spremeni v Andreasa Kriegerja. Odločitev, da bo naprej živel kot moški, mu reši življenje.

Heike Knechtel, rojena 1963, je s 13 leti obiskovala športno šolo za otroke in mladostnike (KJS) športnega kluba DHfK Leipzig. V atletiki je pričela kot tekačica na srednje proge. A že po dveh letih je bila izločena. Najprej je verjela, da ni bila žrtev zlorabe dopinga.

Čez čas je Heike zaključila magisterij iz vzgojnih in socialnih vedenjskih ved, a njena pot je bila kamnita. Heike Knechtel je morala prestati več operacij, leta 2003 pa je prejela diagnozo raka na dojkah.

Šele ko je njeno delovno razmerje kot poslovodja socialnega svetovalnega centra avgusta 2014 prekinjeno zaradi »popolne invalidnosti«, Heike spozna, da je bila žrtev prisilnega dopinga nekdanje nemške demokratične republike.

Knechtel se spominja odmerjanja anabolnih steroidov v starosti od 13 do 15 let s strani trenerja. O zaužitju tako imenovanih vitaminskih tablet je bilo treba voditi tudi razpredelnico.

Heikina huda obolenja so tudi zdravniško potrjena – bila je žrtev dopinga.

Danes je Heike članica in pooblaščenka za preprečevanje v združenju DOH e.V.

Dagmar Kersten, rojena leta 1970. Zaradi svojega gimnastičnega talenta je bila odkrita že pri 9 letih ter bila poslana v športni internat za otroke in mladostnike v Berlinu. Njene sposobnosti so se hitro razvijale in tako je že s 15 leti pričela nastopati na evropskih in svetovnih prvenstvih.

Zaradi ogromnih ekstremnih obremenitev v gimnastiki in v povezavi s pomožnimi sredstvi je utrpela hude poškodbe vretenc. Bila je prisiljena vzeti eno leto premora, saj tveganje paraplegije ni bilo izključeno.

Že v času njene vrnitve se je tako hudo poškodovala, da je bil nastop na svetovnem prvenstvu 1987 nemogoč.

Za nastop na olimpijadi 1988 so bila Dagmar v sodelovanju njenih trenerjev in zdravnikov vbrizgana pomožna sredstva, ki so ji omogočila udeležbo.

Leta 1988 je zaradi spora s trenerji in funkcionarji Dagmar zaključila svojo športno kariero.

Zaradi sodnega procesa, ki so ga sprožili

nekateri plavalci, ter obiska s strani policije zaradi izjave o zlorabi dopinga, je Dagmar šele po obsežnem raziskovanju ugotovila, da je bila v času svoje aktivne športne kariere močno dopingirana.

Danes vodi Dagmar šolo za umetnost bojevanja in gibanja, krepi otroke in se zavzema za preprečevanje dopingiranja in nasilja.

Ute Winter je bila rojena eno leto po postavitvi zidu. S petimi leti se nauči plavati in je bila leta 1973 sprejeta v športno šolo za otroke in mladostnike v Magdeburgu. S tem se ji je uresničila dolgoletna želja. Od sedme ure zjutraj naprej je odplavala neskončno število prog. In nato so jo pri njenih enajstih letih na robu bazena že čakali lončki z »vitaminskimi« tabletami. »Čutila sem poglede trenerjev, ko smo jih zaužili.« To pa je spremljalo nenehno priganjanje. Ute postane vse boljša in uspehi se pričnejo nizati. S 14 leti pripada skupini

II in njena vadbena skupina šteje zdaj samo 4 punce.

Leta 1977 je vpoklicana v olimpijsko ekipo. Zdaj se poleg znanih tablet pojavijo še modre, treniranje pa dodatno podpirajo še anaboliki. Njene mišice rastejo, ramena, roke in vrat postanejo vse bolj ojačani. In Ute se počuti v svojem telesu vse bolj tuje. Prične stradati in namesto izgube teže vse bolj pridobiva na njej.

Težki, včasih skoraj neskončni treningi postanejo za Ute vse bolj neznosni.

S 16 leti dokončno zaključi. Olimpijske igre niso več mamljive.

»V sebi sem čutila samo tišino« in Ute zapade v črno luknjo, treninge nadomesti bulimija, ki ji sledijo hude depresije. Kmalu je vpisana v psihiatrično bolnišnico. Ute potrebuje 20 let, da prepozna svojo bolezen, jo poimenuje in se nauči z njo živeti.

Poroči se z Andreasom Kriegerjem.

Kot otrok in mladostnik se je Thomas Götze navduševal nad plavanjem, nogometom ter šahom. Zaljubil pa se je v atletiko, ki jo je spodbujal športni sistem nekdanje nemške demokratične republike. Götze je od leta 1976 do 1978 treniral met kopja kot mladi talent v športni šoli za otroke in mladostnike v Dresdnu. Tam mu je trener brez njegovega znanja v obliki vitaminov dajal tako imenovana »pomožna sredstva«.

Njegove sposobnosti so se izboljševale, npr. pri metu kladiva za približno 15 metrov na leto. Thomasov športni razvoj je potekal zelo obetajoče vse do dolgotrajne poškodbe ramena, ki je vodila do izločitve brez kakršne koli milosti.

Danes tekmuje Götze z občutnimi zdravstvenimi posledicami tega kriminalnega dopingiranja s strani odgovornih v državnem doping programu

nekdanje nemške demokratične republike.

Skupaj z Andreasom Kriegerjem in drugimi nekdanjimi vrhunskimi športniki se zavzema za preprečevanje dopingiranja.

S 26 leti še ni bil dopingiran. Čeprav je veljal Alwin Wagner za talent v metanju diska in je izpolnjeval mednarodne standarde za prvenstva, ga nemško združenje za lahkoatletiko ni nominiralo za nobeno prvenstvo. Po njihovem mnenju ni imel nobenih možnosti za nastop v finalih.

Ko združenje njegovemu takratnemu zveznemu trenerju za metanje diska zaradi neuspehov ni podaljšalo pogodbe in je njegovo mesto prevzel nekdanji aktivni član, je Alwin z obljubami vstopil v svet anabolikov. Obljubljeno mu je bilo,

da se bodo njegove sposobnosti dvignile za 10 odstotkov in bo njegovo ime zelo pogosto omenjeno v medijih. Alwin je poskusil tablete, ki so mu bile izročene brez vložnega listka in prišlo je do obljubljenih izboljšav. Tako je s tekmovanji in dodatnimi dohodki Wagner zaslužil več, kot pa komisar policije. O stranskih učinkih in tveganjih pa seveda ni govoril nihče.

Da bi se lahko kosal z najboljšimi metalci na svetu, je Alwin še naprej jemal tablete in prejemal celo injekcije, brez da bi sploh vedel, kaj so mu vbrizgali.

Nekaj let kasneje je Wagner poskušal razkriti načine delovanja združenja, vendar brez uspeha.

1981 je Alwin Wagner prvič postal nemški prvak v metanju diska in pristal v medijih. Vendar ni bilo reakcije ne s strani politike, ne s strani javnosti.